“Kdo bi si mislil, da bo za skupino razposajenih deklet, ki so rade žlobudrale in našle razlog za smeh prav v vsem, kar jih je obkrožalo, nastal tak opus njim posvečenih skladateljskih del. Toda v četrt stoletja smo prehodile kar dolgo skupno pot. Včasih je bila za katero od nas strma zaradi osebnih izgub, stisk, ampak takrat smo ostale strnile vrsto in Viniki pomagale čez breg do položnejše ceste. Pravzaprav je bilo to – prijateljstvo, solidarnost, sočutje – že v izhodišču naša skupna točka in vse ostalo – uspehi, odličja, priznanja – so prišli kot nagrada.” Besedilo je iz odlomka Danile Zuljan Kumar v uvodu v zbirko Ptički briegarci, v kateri so zbrane skladbe sodobnih primorskih skladateljev posvečene Vokalni skupini Vinika.
Še vedno prepevamo skupaj in ustvarjamo nova dela. Nekatera so odmevala v Vili Vipolže v petek, 21. marca 2025, ob 20. uri na koncertu ob naši 30-letnici pod vodstvom naše dirigentke Franke Žgavec in ob klavirski spremljavi Ingrid Mačus.
Obiskovalci so lahko prisluhnili žametnemu glasu Mete Černe Sitar ob veznem tekstu in kratki zgodovini našega sestava:
IZ ZGODOVINE VOKALNE SKUPINE VINIKA
Dolga je pot Vokalne skupine Vinika – dolga, pestra, bogata, napojena z energijo prav vsake izmed pevk, ki so skozi zgodovino gradile podobo te briške pevske skupine. Ko se zdajle takole oziramo v preteklost, ne gre spregledati uspehov Vinike. Že na svoji drugi Primorski poje so se pevke udeležile tekmovanja radijskih posnetkov Primorske poje in dosegle srebrno priznanje.
Z zelo raznolikimi tematskimi sklopi, ki jih je znova in znova izjemno ustvarjalno in inovativno snovala naša zborovodkinja Franka Žgavec – bodisi z izbiro teme, izbiro ustreznih skladb, skrbjo za pridobitev novih del, vse do koreografske zaokrožitve tematskega sklopa – smo bile večkrat nagrajene ali celo izbrane za predstavitev na zaključnem srečanju regijskih tekmovanj tematskih sklopov.
S projektom V srcih naših jok in smeh, ki tematizira strastno cigansko glasbo in njihovo čustvovanje, smo bile celo nagrajene kot absolutne zmagovalke tekmovanja. Zelo uspešen je bil tudi tematski sklop Grenko morje, po istoimenskem romanu Marjana Tomšiča, ki se posveča grenkobi, obupu in žalosti primorskih aleksandrink. Ti tematski sklopi so bili vedno pripravljeni z izrazitim ženskim pogledom na problematike in čustvovanje.
Vzroke, da so se dotaknili poslušalcev in strokovnih žirij, gre najbrž iskati v njihovi večni aktualnosti – v odnosih v družbi, univerzalnosti čustvovanja, ki se, kljub spremembam civilizacije in časov, od nastanka človeka ni bistveno spremenilo. Nekatere stvari ostajajo enake. In Viniki pogosto uspe z velikim občutenjem ubesediti prav te stvari.
Del sklopa Grenko morje smo predstavile tudi na tekmovanju v Azzanu Decimu in zanj prejele prvo mesto med ženskimi sestavi. Najbolj se nas je takrat dotaknila makedonska pesem Navodilo, ki jo je uglasbil Radovan Kokošar. Skladbo je napisal za ženski sestav in violončelo, ki je simboliziralo moško energijo. Z njo mu je uspelo prikazati naboj dolgo zatajevane in potlačene strasti, kar je Vinika, očitno, odlično predstavila strokovni žiriji.
Naj v ponazoritev navedenega citiram dva člana žirije:
Najprej priznanega italijanskega skladatelja, zborovodjo in glasbenega učitelja iz Bolzana na Južnem Tirolskem:
»Vinika je ponudila zelo zrelo izvedbo dobre ljudske glasbe, zvokovno različno intonirane, besedilno razumljive in čustveno močne.«
Drugi član žirije, Avstrijec Fritz Unterweger, pa je zapisal:
»Najprej en kompliment: vaš zbor bi človek rad poslušal kar cel koncert. Že petje brez not je izpadlo pozitivno. To je vplivalo tudi na odličen celotni vtis. Zborovodkinja, ki je zelo muzikalna, deluje/gestikulira pred prav tako zelo muzikalnimi pevkami. Zdi se, kot da se zbor in zborovodkinja obojestransko »podžigata«. Pevke so doma tako v izrazitem pianu kot tudi v močnem forteju. Nosilni nizki glasovi se homogeno vključujejo v prečudovit zven zbora. Ta zbor živi in izraža veliko čustev! Pri peti pesmi je bilo slišati odlično solistko (Natašo Jakopič). Tu se vse ujema!«
Če nadaljujem s kronološkim pregledom našega delovanja, naj omenim, da smo ob 20-letnici izdale CD z izborom pesmi, ki smo jih izvajale skozi svojo zgodovino. Ob 25-letnici pa njegovo nadaljevanje: zbirko 25 skladb, ki so jih sodobni primorski skladatelji posvetili prav Vokalni skupini Vinika. Naslovile smo jo Ptički Bregarci, po istoimenski zbirki briškega ljudskega pesnika Ludvika Zorzuta. Ta je svojo zbirko posvetil ptičici, ki mu je, menda, prepevala, ko se je iz Medane čez zaselek Breg napotil orglat v Kozano. Tudi Vinike se počutimo kot ptička Bregarca – le da s svojim petjem razveseljujemo vse, ki nas pridejo poslušat.
Izdajo pesmarice smo v uvodnem besedilu pospremile s temi mislimi, ki lepo ponazarjajo naše doživljanje skladb, posvečenih Viniki:
»Kdo bi si mislil, da bo za skupino razposajenih deklet, ki so rade žlobudrale in našle razlog za smeh prav v vsem, kar jih je obkrožalo, nastal tak opus njim posvečenih skladateljskih del.«
Kako lepo je danes prisluhniti drugim dekliškim in ženskih zborom, ki posegajo po »naši« zborovski literaturi. Pred letom ali dvema smo tako v čudoviti dvorani Julija Betetta na Akademiji za glasbo v Ljubljani prisluhnile Dekliškemu zboru iste akademije, ki je med drugim izvajal skladbe iz pesmarice Ptički Bregarci. Kako lepo presenečenje, ko zaslišiš skladbe, katerih praizvedba je bila v naših rokah, v interpretaciji tako odličnih mladih pevk!
Na Regijskem tekmovanju v Postojni leta 2017 smo prejele zlato priznanje, tokrat že v konkurenci veliko mlajših pevcev in pevk. Da pa še nismo za odpis, potrjuje tudi letošnja uvrstitev skupine na reviji v Desklah na najvišji – torej državni – nivo.
Vseh priznanj smo Vinike seveda vesele, saj pomenijo, da našo predanost petju prepoznavajo tako publika kot strokovne žirije. Toda tekmovanja in uvrstitve pri nas niso v ospredju – pa četudi to danes morda zveni kot lažna skromnost. A dejansko je tako. Vsako sredo, ko se utrujene od vsakodnevnih obveznosti usedemo v avto in se odpeljemo na vaje, naše misli niso usmerjene v uspehe, temveč v to, da se srečamo, veselimo skupnih ur in skupaj poustvarjamo glasbo, kar nas napolni z lepoto – včasih tudi z magičnostjo, če nam izvedba zares uspe.
Ko smo skupaj, se spet prelevimo v mlada dekleta, polna iskrivosti, nagajivosti, a hkrati zvedavosti in radovednosti, kakšen je »veliki« svet …
Polne smo nabritosti in takih in drugačnih dogodkov imamo že za zvrhan pehar in čez. Enkrat so nas v Trenti predstavili kot uspešno skupino, ki je hkrati skupina požrtvovalnih mater. No, ne vem, ali so potem mnenje spremenili – prišle smo prve in odšle zadnje, saj se trentarskim čompam in plesni glasbi pač ni dalo odreči.
Kolikokrat smo se v zakulisju tako smejale, da smo si morale pred odhodom na oder zatisniti ušesa in se v popolni koncentraciji ne pogledati – da slučajno ne bi spet izbruhnile v smeh. Pa kako je ena pevka drugo, ko smo že stale v vrsti za oder, polila z vodo, da se je tej drugi cel nastop voda pretakala po čevlju.
Imamo poseben režim sprejemanja novih pevk v skupino. Ni dovolj samo dober glas, posluh in tehnične veščine – pevka mora imeti tudi rojstni dan v tistem mesecu, v katerem nam manjka rojstnodnevnih pogostitev. Če ni tako, jo morda vseeno sprejmemo, a mora svoj rojstni dan prestaviti – recimo iz avgusta (ko ni vaj) v april, ko nobena ne praznuje. Nove kandidatke se predhodno že informirajo, da morajo strogi predsednici komisije za rojstnodnevne zakuske obvezno odgovoriti: »Rojstni dan imam aprila.« Tako je avdicija uspešno opravljena.
Če nas vprašate, kateri nastop se nam je najbolj vtisnil v spomin – odgovor ne bo »najpomembnejši«, temveč: tisti, kjer se je ustvarilo posebno vzdušje. Kje nastopamo, nam pravzaprav ni toliko pomembno – pomembno je, kaj se zgodi med in po koncertu.
Enkrat smo pele v neki samostanski cerkvi na Bavarskem. Sprva nas pater ni bil ravno vesel, a ko smo zapele, se je ustvarilo res posebno vzdušje – ljudje so spontano zaploskali. Drugič smo pele v jami Vilenica – spet čaroben ambient. Spet drugič se je posebno vzdušje ustvarilo v koči na Koradi.
Spomnim se, ko smo prvič izvedle skladbo Ciganska balada – pravo mojstrovino. Zazrla sem se po poslušalstvu na gradu Dobrovo in uzrla oči, polne solz. Takrat se zaveš, da si naredil nekaj izjemno dobrega za ljudi – ne glede na to, kje.
Tudi če nas vprašate, kateri nastop nam je dal največje zadoščenje, ne bo enega odgovora. Uspehi so lepa potrditev, a zadoščenje ni eno samo – zgrajeno je iz tisočerih drobnih trenutkov, ki se napajajo iz naše predanosti skupnemu dobremu – dobremu celotne skupine.
Pa še presenečenje:
spremljevalna razstava Vinikina garderoba iz dveh tisočletij
Nedavni komentarji